Izmenjava otroške FS Karavanke z otroško FS Destrnik

Izmenjava otroške folklorne skupine Karavanke z otroško folklorno skupino Šentlora iz Šentjerneja je bila pred dvema letoma tako pozitivna, da smo letos Tržičani izvedli še eno izmenjavo – tokrat s štajersko otroško folklorno skupino Destrnik. Dogovarjanja so se pričela že novembra 2016, saj smo projekt prijavili na občinski razpis za sofinanciranje projektov na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti za leto 2017. V začetku letošnjega leta smo pričeli z intenzivnimi pripravami. Otroci so bili navdušeni, da bodo zopet lahko gostili otroke z drugega konca Slovenije. Izmenjava s folklorno skupino Šentlora je bila dvodnevna, tokrat pa so me otroci prepričali v tridnevno. K sreči starši tako tržiških kot destrniških otrok močno podpirajo folklorno dejavnost, zato želje po tridnevnem druženju ni bilo težko realizirati. Že v samem začetku sva z vodjem FS Destrnik Markom Pukšičem vedela, kaj želiva. Oba sva odgovorno pristopila k projektu, najine ideje so se dopolnjevale in program je bil kaj kmalu sestavljen. Oba sva strmela k vključitvi pestrih dejavnosti, ki naj se na eni in drugi izmenjavi ne bi ponavljale. Izhajala sva iz otrok, kaj so že imeli možnost doživeti in česa ne, seveda pa sva vključila tudi vsak svoja močna področja. Zaradi dobrega sodelovanja in želje po kakovostni izvedbi, je izmenjava ob pomoči staršev odlično uspela tudi letos.

Člani FS Destrnik so v Tržiču gostovali od petka, 26. maja, do nedelje, 28. maja. Ob prihodu so bili otroci zelo vznemirjeni. Nekateri še niso bili od doma dlje časa, spraševali so se, kako bo pri družinah in upali, da se bodo čim bolje ujeli. Z Markom sva predhodno seveda poskrbela tudi za te stvari in otroke na izmenjavo pripravila.

Petek je bil namenjen spoznavanju in druženju pri družinah, pri katerih so bili gostujoči otroci nameščeni, v soboto zjutraj pa smo pričeli z aktivnostmi. Tržičani smo Štajerce popeljali na ogled svetovno znane Dovžanove soteske, kjer je med številnimi strmimi skalami prostora le za reko in cesto. Sprehodili smo se skozi celotno sotesko. Za štajerske otroke je bila pot še toliko bolj zanimiva, saj v njihovem koncu takšne soteske ni. Občudovali so naravne skalnate predore, deročo reko in velike strme skale. Ustavili smo se ob geološkem stebru in opazovali slapišče, nato pa se podali skozi vas Dolina. Ogledali smo si tudi zbirko mineralov in fosilov v Razstavnem izobraževalnem središču v Dolini nad Tržičem. Skozi razstavo nas je prijazno popeljala gospa Lucija Kavčič, ki je otrokom predstavila kar nekaj zanimivosti. Otroci so si lahko kamnine ogledali tudi pod mikroskopom, kar jih je še posebej navdušilo. Na poti nazaj smo se povzpeli še na enega od Kušpegarjevih turnov. To so naravne skalne piramide, visoki skalni stebri, ki so nastali kot koralni greben v starodavnem morju. Na vrhu je bil pogled v dolino veličasten, a tudi malce srhljiv, saj so vsenaokrog strmi prepadi. Varnost je bila tu seveda na prvem mestu. Ob vznožju piramide smo si ogledali še plezališče.

Dan smo sklenili z nastopom v dvorani Gasilskega doma v Lomu pod Storžičem. Za krajane smo pripravili krajšo prireditev, na kateri sta skupini predstavili plesno, pevsko, glasbeno in oblačilno dediščino domačega kraja. Preostanek večera je bil namenjen druženju. Tudi nedelja se je začela aktivno. Zbrali smo se v društvenih prostorih Folklorne skupine Karavanke, kjer smo imeli plesno-pevske delavnice. Za plesni del sva poskrbela z Markom, petje pa je prevzela Pija Japelj, ki v Folklorni skupini Karavanke vodi otroško pevsko skupino. Na delavnicah smo Gorenjci spoznavali štajerske plese, Štajerci pa gorenjske.

Po delavnicah je za štajerske otroke sledil ogled Kurnikove hiše in Tržiškega muzeja, Karavančki pa smo za Štajerce v tem času pripravljali presenečenje. Po mnenju Marka Pukšiča je muzej zares vreden ogleda, saj si v njem lahko ogledate kar nekaj dobro pripravljenih stalnih razstav, navdušeni pa so bili tudi otroci, saj muzej vključuje kar nekaj interaktivnih vsebin, poleg tega jim je vsebine na zanimiv in zabaven način predstavil kustos dr. Bojan Knific, ki so ga otroci menda kar »požirali«.

Dan smo sklenili s piknikom. Otroci so povedali, da je bilo super, ker je bilo tam veliko igral, igrišče za nogomet in odbojko ter dobra hrana, za piko na i pa smo se posladkali še s torto, ki jo je prinesla ena od mamic.

Poslovili smo se s pesmijo o prijateljstvu in solznimi očmi, ker je prehitro minilo. Družine so otroci v tem času vzljubili, zato je bilo slovo še toliko težje. Tolažilo nas je dejstvo, da se čez teden dni srečamo na državnem srečanju otroških folklornih skupin, kamor sta bili izbrani obe skupini, na kar smo še posebej ponosni. Prav tako pa nas je veselila misel na jesensko srečanje, ko so nam Štajerci obljubili nepozaben vikend v Destrniku.

Poletje je hitro minilo in že smo pričeli s pripravami na drugi del izmenjave. Otroci so se sedaj še bolj veselili, saj so se med njimi spomladi spletla prava prijateljstva, med nekaterimi celo otroške ljubezni.

Tako smo od 22.-24. septembra Gorenjci gostovali na Štajerskem, kamor smo se podali kar z vlakom, kar je bilo za otroke še dodatno doživetje. Prvi dan smo tudi tokrat namenili druženju in spoznavanju z družinami, naslednji dan pa smo se podali novim dogodivščinam nasproti. Tržičani smo občudovali štajersko pokrajino, ki je povsem drugačna od gorenjske. Vse naokrog je bila prostrana ravnina in številni vinogradi.

Marko nas je popeljal po ulicah Ptuja, v informacijski pisarni smo si ogledali krajši prispevek o ptujskih znamenitostih in zvedeli kar nekaj o kurentih. Povzpeli smo se na Ptujski grad, kjer smo imeli voden ogled in čudovit razgled na mesto Ptuj. Poleg prestižnih soban smo si v gradu lahko ogledali tudi zbirko starih glasbil in zbirko starega orožja, pod gradom pa se sprehodili skozi razstavo ptujskih mask in razstavo orgel. Ptujske maske nam je pobliže predstavil Marko. Po dopoldanskem sprehodu po Ptuju nas je čakal večerni nastop v kulturnem domu v Destrniku, po nastopu pa zaslužena zabava ob picah.

Utrujeni in polni prijetnih doživetij smo se odpravili k počitku, v nedeljo pa spet zastavili na polno. V Destrniku smo si ogledali Viničarijo, kjer so otroci preko dokumentarnega filma lahko spoznali nekdanje življenje ljudi na Štajerskem, predvsem pridelavo in predelavo grozdja. Sledila je delavnica izdelovanja povoščenih rož. Začetki izdelave povoščenih rož segajo v začetek prejšnjega stoletja k Mariji Hedl (rojena 1899) v Vintarovcih. Zaradi paralize v sedmem letu starosti je svojo mladostno energijo razdajala izdelovanju rož, vse do smrti leta 1974. Nastajali so naprsni, poročni in drugi priložnostni šopki in venčki, znani v širšem severovzhodnem delu Slovenije in Prekmurju. Za izdelavo sekanega cvetja in papirja, ki se kasneje namaka v tekoči parafin, je potrebovala kovinske sekače, ki si jih je priskrbela z Dunaja.* Danes za ohranjanje te družinske tradicije skrbi gospa Milena Zelenik, ki nam je tudi pripravila delavnico. Otroke je izdelovanje šopkov pritegnilo. Spoznali so, da gre za zelo natančno in vztrajno delo, ki ti vzame kar nekaj časa, ki so ga v izdelovanje vložili tudi sami. Ravno zaradi tega so bili na svoje šopke še toliko bolj ponosni in so jih skrbno čuvali vse do doma, kjer so jih izročili staršem.

Gospe Mileni smo se zahvalili za izjemno predstavitev, nato pa se podali na kmetijo Fridlovih v Ločki vrh. Tam sta dejavnosti za nas pripravila kar člana otroške folklorne skupine Destrnik, Metka in Simon Fridl. Simon nas je pričakal in pozdravil s pokanjem kot pravi pokač, v čemer so se nato lahko preizkusili tudi ostali otroci, ki so hitro spoznali, da je pokanje naporno in zahtevno, saj ni uspelo nikomur. Simon nam je nazorno razložil in pokazal tudi, kako se predeluje žito – kako se mlati, lušči semena, kako se ga razčeše, kako se pokriva streho s slamo in še marsikaj zanimivega. Ob tem smo spoznali tudi orodja, ki so se nekoč (ponekod še danes) pri predelavi žita uporabljala.

Metka nam je predstavila, kako se lušči koruza. Otroci so se lahko preizkusili tako v ročnem kot v strojnem luščenju koruze, kar jim je bilo tako zabavno, da so zluščili vso koruzo, ki so jo imeli na razpolago. Metka in Simon sta svoje delo opravila odlično, saj so otroci dobili dokaj jasno predstavo o tem, kako je nekoč potekalo delo na kmetiji, najbolj pomembno pa je, da so se ob vsem tem zabavali.

Preostanek dneva smo preživeli pri družini Kos, kjer smo imeli piknik ob številnih dobrotah, ki so jih pripravili starši. Mhhm, kako je bilo dobro. Pelo se je, igralo in plesalo. Pravi žur. Žal pa je bilo tudi tega prehitro konec in prišel je čas slovesa.

Izmenjava bo še dolgo ostala v naših srcih, ostala bodo iskrena prijateljstva in lepi spomini. Zahvala gre vsem staršem za tako prijazen sprejem, gostoljubje, skrb in podporo. Po dobro voljo in čudovite trenutke ni potrebno hoditi v tujino, vse to imamo doma.

http://www.td-destrnik.si/index.php/site-administrator/kultura-in-umetnost/85-mickine-roze

Avtorja: Saša Meglič in Marko Pukšič