Izmenjava otroške FS Karavanke z otroško FS Šentlora iz Šentjerneja

Gostovanja so za folklorne skupine posebno doživetje in tako kot odrasle skupine si tudi otroci želijo podobnih izkušenj. Velikokrat strmimo k udeležbi na mednarodnih festivalih. Privlači nas tujina, eksotika, oddaljene in nepoznane dežele in ljudje. Skupin, ki si takšna potovanja lahko privoščijo, je vse manj, saj nas, poleg še nekaterih dejavnikov, vse bolj omejujejo finančna sredstva.

Tudi sama že nekaj časa razmišljam, da bi otroško folklorno skupino, ki jo že vrsto let vodim v društvu, peljala na enega od mednarodnih festivalov. Ideja me spremlja že nekaj let. V začetku so bili otroci še premladi za tujino. Ker se zavedam velike odgovornosti, sem se odločila, da kakšno leto še počakam. V zadnjih letih sem o tem začela razmišljati že bolj resno, toda dejstvo, da so pri večini otroških folklornih festivalov otroci nastanjeni pri družinah in da jih večina traja kar nekaj dni, sem misel na to zopet opustila. Glede na to da imam starostno zelo heterogeno skupino (7-14 let), se, predvsem zaradi mlajših članov, enostavno nisem upala spustiti v kaj takšnega. V prvi vrsti želim otrokom zagotoviti varnost in dobro počutje, vendar ob zavedanju, da marsikdo od otrok še nikoli ni bil dlje časa sam od doma in brez staršev, me je misel, da otrok ne bom imela ves čas pri sebi in bodo na milost in nemilost prepuščeni tujim ljudem v tuji državi ob nepoznavanju jezika, se enostavno nisem mogla odločiti, da bi se podala na festival pod takšnimi pogoji. Mogoče bo kdo rekel, da sem starokopitna in da pretiravam, vendar se kot vodja čutim odgovorno za varnost vsakega otroka, ki mi ga starši zaupajo v varstvo.

Ob nadaljnjem razmišljanju se mi je porodila ideja, da bi organizirala izmenjavo z eno od otroških folklornih skupin v Sloveniji. S tem bi tako jaz kot otroci pridobili pomembne izkušnje, ki nam bodo prišle prav, ko bomo načrtovali gostovanje v tujino, poleg tega pa bi se otrokom oddolžila za odvzeto možnost nastopanja na državnem srečanju otroških folklornih skupin, na katerem v preteklih dveh letih zaradi moje funkcije državne strokovne spremljevalke niso mogli nastopiti.

Glede na to da sem v zadnjih treh letih v okviru organizacije državnega srečanja otroških folklornih skupin kar dosti in zelo uspešno sodelovala z vodjo otroške folklorne skupine Šentlora iz Šentjerneja, Majo Miklavž Sintič, sem se odločila, da izmenjavo poskusim izvesti prav z njeno skupino. Predstavila sem ji svojo idejo, nad katero je bila navdušena tudi sama.

Tako sva se obe polni optimizma in dobre volje lotili priprav, ki so potekale brez kakršnihkoli zapletov, saj sva obe verjeli v uspeh. Svojo pozitivno energijo in samozavest sva vsekakor prenesli tudi na otroke, ki so se ideje o izmenjavi zelo razveselili.

Začeli smo z intenzivnimi pripravami, saj smo se želeli predstaviti v kar se da dobri luči in eden za drugega pripraviti čim bolj zanimiv program izmenjave.

Starejša otroška folklorna skupina Karavanke Tržič in Otroška folklorna skupina Šentlora iz Šentjerneja sta tako v juniju organizirali dvodnevno izmenjavo obeh skupin. Tržičani smo Dolenjce gostili 13. in 14. 6. 2015, teden dni kasneje pa smo se Gorenjci odpravili na Dolenjsko. Tako ena kot druga skupina je na drug konec Slovenije potovala z vlakom, kar je bilo za nekatere otroke posebno doživetje, nastanjeni pa so bili pri družinah plesalcev. Ker smo bili doma in ne v tujini, me tokrat prav nič ni skrbelo, da bi šlo kaj narobe, saj sva z Majo dorekli prav vsako malenkost, zaupala pa sem tudi staršem naših in Majinih plesalcev.

V Tržiču smo organizirali plesno-pevske delavnice, kjer smo se najprej spoznali, se zabavali ob plesnih igrah in uživali v skupnem petju in plesu. Oblikovali smo tudi skupni zaključek za večerno prireditev z naslovom Ena ptička priletela, na kateri so nastopili izključno člani omenjenih dveh skupin. Za to prireditev smo se kar nekaj časa intenzivno pripravljali, saj so se otroci želeli izkazati. S štirimi odrskimi postavitvami smo se predstavili Tržičani, z dvema in šopkom čudovito zapetih ljudskih pesmi pa so program obogatili otroci iz Šentjerneja. Goste smo popeljali na ogled znamenite Kurnikove hiše in tamkajšnje trenutne razstave Peče in rute – pokrivala slovenskih žena, ki jo je KD FS Karavanke pripravilo v sodelovanju s Tržiškim muzejem. Po Tržiškem muzeju nas je s strokovnim vodenjem popeljal Bojan Knific in nam na zanimiv način predstavil usnjarsko in čevljarsko razstavo, nas popeljal na ogled smučarske razstave ter nam za konec pripravil še delavnico šivanja copat. Izmenjavo na Gorenjskem smo zaključili s prijetnim druženjem na pikniku v Podljubelju, kjer so se otroci preizkusili v raznih igrah in lokostrelstvu. Otroci so se v dveh dneh povsem spoprijateljili in komaj smo čakali, da še mi odidemo na Dolenjsko.

Tudi tam smo doživeli marsikaj lepega. Ogledali smo si muzej starih glasbil, kjer so se otroci lahko preizkusili v igranju nanje. En, dva, tri je nastal pravi »folklorni band« in že smo peli in igrali. Dopoldan smo si popestrili s čolnarjenjem po reki Krki, zvečer pa nastopili na prireditvi Ob kresi se dan obesi, ki je predstavljala čudovit večer za vse obiskovalce, saj je vključevala pester in zanimiv program predvsem članov Folklorne skupine Šentlora in dobro organizacijo, h kateri sta veliko prispevali Maja Miklavž Sintič in Lucija Kuntarič. Naslednji dan smo se preizkusili v izdelovanju glinenih petelinčkov in peki ptičkov ter uživali v igrah in čudoviti naravi muzeja na prostem v Pleterjah, kjer smo si ogledali tudi gotsko cerkev. Skratka izmenjava je uspela po vseh pričakovanjih in z veseljem bi jo raztegnili na teden dni.

Vesela sem, da sem se odločila za izmenjavo z domačo skupino, saj je bila za prvič to odlična izkušnja, ki nam je ponudila veliko lepega. Slovenija je lepa in čisto premalo jo poznamo. Otroci so preko izmenjave spoznali še en delček nje, seznanili so se z izročilom in običaji, ki niso bili vsem poznani, spoznali so vrstnike - prijatelje, ki ravno tako kot oni, vidijo zabavo v folklorni dejavnosti, z njimi bodo lahko ohranili stike in morda vzpostavili nadaljnje sodelovanje, izmenjali so si izkušnje in se s svojim programom predstavili ne le doma, ampak tudi širše po Sloveniji in tako poskrbeli za promocijo domačega kraja. Za otroke je bila to posebna izkušnja, s katero so nadgradili svoje znanje, samozavest in samostojnost.

Poleg tega je takšna izmenjava za folklornike tudi nagrada za uspešno dosedanje delo in motivacija za njihovo nadaljnje delo. Verjamem, da jim je dala ravno toliko, kot bi jim gostovanje v tujini, morda celo več.

Izvedba takšne izmenjave je cenovno bolj sprejemljiva, organizacija je v večji meri v tvojih rokah, sodeluješ z ljudmi, ki jih poznaš in jim zaupaš, program prilagajaš otrokovim zmožnostim, željam in potrebam in kar je najbolj pomembno – otroci se imajo fajn.

Po tej izkušnji sem prepričana, da bom podobno izmenjavo še organizirala, saj se mi zdi pomembno tudi to, da se vsaj nekatere skupine, ki delujemo v Sloveniji, med sabo poznamo. Prevečkrat delujemo eden mimo drugega, lahko pa bi marsikaj naredili skupaj in tako prispevali k večji povezanosti, k večjemu poznavanju delovanja drug drugega, k večkratnemu druženju, k lažji realizaciji številnih idej, ki jih imamo in navsezadnje k vsestranskemu razvoju folklorne dejavnosti, ki jo bodo naprej peljali ravno naši najmlajši. Omogočimo jim stike, omogočimo jim druženje, dajmo jim izkušnje, dajmo jim motivacijo in dajmo jim čim širši spekter znanja, ki ga bodo pri poustvarjanju izročila potrebovali. Na ta način se bo zagotovo našel kdo, ki bo nekoč prevzel in nadaljeval naše delo.

Ko si boste naslednjič zaželeli gostovanja, imate rešitev na dlani in verjamem, da bodo izkušnje, ki jih boste ob tem pridobili, dobra popotnica tudi za morebitno gostovanje v tujini.

Avtorica: Saša Meglič