Nekdanji in današnji sloves tržiških čevljarjev - modna revija

Šuštarsko nedeljo nam je letos vzela epidemija, a Tržičani se ne damo; pripravili smo Šuštarski praznik in tako poskrbeli za nadaljevanje tradicije. Za uvod so v četrtek, 3. 9. 2020, poskrbeli člani KD Jerbas s koncertom ljudskih pesmi, ki mu je sledilo odprtje obutvene razstave Tržiškega muzeja v Galeriji Atrij. Sobota je minila v znamenju šuštarskega tržnega dne, nedelja pa je bila rezervirana za modno revijo malo drugače, s katero smo Šuštarski praznik uspešno sklenili.

Modno revijo z naslovom Nekdanji in današnji sloves tržiških čevljarjev smo pripravili člani Folklorne skupine Karavanke v sodelovanju s Tržiškim muzejem. Predstavili smo zgodovino obuvanja vse od prve obutve do obutve, kakršno poznamo danes.

Dejstvo je, da so ljudje tisočletja dolgo hodili bosi, pred približno 40.000 leti pa so se vsaj nekateri začeli obuvati. Najstarejša obuvala so se ohranila v jami Fort Rock v Severni Ameriki. Stara so okoli 10.000 let. Najstarejše usnjeno obuvalo pa izvira iz Armenije in je staro okoli 5500 let – videti je kot preprosta na nartu prevezana usnjena malha.

Egipčani so nosili sandalom in današnjim japonkam podobna obuvala, v času rimskega imperija so postale priljubljene sandale raznih oblik in načinov izdelave. Rimski vojaki so spoznali prednost obutih nog, sužnji so ostali bosi.

V poznem srednjem veku so bili med bogatimi priljubljeni kljunasti čevlji. Dolžina konice je bila povezana s statusom njegovega lastnika – daljša je bila, višje na družbeni lestvici je bil. Od tod izvira rek »živeti na veliki nogi«.

Po kljunastih čevljih so se v Evropi uveljavili čevlji s širokim prednjim delom, ki so jim rekli »račji kljun«, »medvedja taca«, ali »kravji gobec«. Tudi ti so bili rezervirani le za plemiče.

V renesansi so se v Benetkah uveljavili čevlji z debelimi podplati, rekli so jim chopine. Imeli so tudi pol metra debel podplat. Ta čevelj je povezan z rekom »dati nekoga na čevelj«. Lastnice takih čevljev namreč niso mogle hoditi same, zgodba pa govori, da so služkinje gospodarico dale na čevelj, se z njo sprle in jo na njem pustile v milost nekoga drugega, da jo je rešil z njega. Dale so jo torej »na čevelj«.

Razmere na Slovenskem niso bile bistveno drugačne kot drugod v svetu. Kmečko prebivalstvo je bilo pogosto boso, nosili so cokle, znane so bile opanke. V 17. stoletju so se začeli uveljavljati škornji in nizki čevlji, podobne so nosili še dolgo v 19. stoletje. Domala vsi čevlji so bili izdelani po simetričnem kopitu – levi in desni čevelj sta bila torej enaka. Po sredini 19. stoletja so se tudi med kmečkim prebivalstvom na Slovenskem začeli uveljavljati visoki čevlji z vezalkami. V Tržiču so jim rekli rančoši. Bili so izreden modni hit – več kot pol stoletja so bili najbolj priljubljeni in najbolj pogosti.

Med Tržičani so se ohranili številni spomini na čevljarje in njihovo življenje. Drobce o njih nam je na prireditvi predstavil David Ahačič in tako razkril marsikatero zanimivost iz življenja tržiških čevljarjev.

Osrednji del modne revije so predstavljali sodobni tržiški čevljarji. Z nekaterimi od njih se je na odru pogovarjal David Ahačič. V njihovi obutvi so se kot manekeni sprehodili člani Folklorne skupine Karavanke. Predstavili so pohodno, bosonogo in športno-elegantno obutev podjetja Proalp, ortopedsko obutev podjetja Migi, usnjene copate in sandale podjetja Brodi, ortopedsko obutev podjetja Dal, hišno obutev čevljarstva Jazbec, usnjene copate in plesne čevlje Andreje in Zorana Georgieva ter obutev čevljarja Romana Zaplotnika, ki izdeluje obutev po naročilu.

To seveda niso vsi tržiški čevljarji, zato po vsem tem lahko rečemo, da je čevljarska tradicija v Tržiču še vedno zelo močna, predvsem pa se da v Tržiču dobiti kakovostno in modno ter udobno obutev.

Modna revija je bila pika na i tržiškemu Šuštarskemu prazniku, da je tekla kot mora, pa se moramo zahvaliti odlični povezovalki Mojci Krajnc.

Veseli smo, da smo navkljub epidemiji uspeli izpeljati kar nekaj kulturnih dogodkov in tako vsaj malo potešili potrebo po kulturnem dogajanju v teh časih.

Avtorja: Saša Meglič in dr. Bojan Knific