Dubno, Ukrajina

Po kar nekaj uspehih Starejše otroške folklorne skupine Karavanke v zadnjih letih, so si mladi Karavančki zaslužili gostovanja na mednarodni ravni. Udeležili smo se otroškega folklornega festivala »Kotylasya torba« v 1300 kilometrov oddaljeni Ukrajini v mestu Dubno. Festival je potekal od 22.-26. 8. 2018 pod okriljem CIOFF-a.

Zakaj ravno Ukrajina? Predvsem me je navdala nostalgija. V Ukrajini smo bili člani odrasle Folklorne skupine Karavanke pred natanko petnajstimi leti. V spomin se mi je usedla celodnevna (24-urna) vožnja z avtobusom, ne zato, ker je bila dolga, ampak zato, ker je bila zabavna, polna smeha, iger, petja in glasbe; Ukrajina pa kot država, kjer se življenje v marsičem razlikuje od življenja v Sloveniji in ker smo se v razmerah, kakršne veljajo za Ukrajino, kljub vsemu imeli preprosto fajn. To, da smo morali celo noč stražiti avtobus, da smo imeli toplo vodo le dvakrat na dan za kratek čas, da smo večina spali na zložljivih posteljah v ne ravno super higienskih razmerah, da smo se potili v dolgi povorki v poletni vročini in še bi lahko naštevala, nas ni motilo. Bila je predvsem super izkušnja, ki sem jo želela ponuditi tudi otrokom, da bi se zavedli, v kakšnem bogastvu živijo doma.

Ja, otroke peljati tako daleč in v takšno državo običajno ni odločitev, ki pade čez noč, saj ima marsikdo pomisleke, ali je kaj takega za otroke primerno, predvsem pa varno.

Pri meni je bila stvar veliko bolj preprosta. V trenutku, ko sem prebrala vabilo na festival, sem rekla, gremo. Idejo sem predstavila še kolegici Piji, s katero skupaj vodiva skupino in tudi od nje sem, sicer nepričakovano, dobila takojšen ja. Projekt je bilo seveda potrebno predstaviti še staršem, saj se brez njihovega soglasja nismo mogli prijaviti. Pripraviti sem se morala na možnost, da morda ne bodo za to, a so me zelo pozitivno presenetili. Pomisleke sta imela zgolj dva ali trije, ostali so se s predlogom strinjali.

Tako pozitiven odziv staršev v takšnih situacijah najbrž ni tako pogost, ali pač? Verjetno pa sem s svojim prepričanjem, da bo vse ok in da so kakršnekoli skrbi odveč, na starše vplivala tudi sama. V sebi sem bila prepričana, da zmorem, kljub temu pa sem se zavedala velike odgovornosti. V vseh letih skupnega druženja in sodelovanja smo tako z otroki kot s starši (prav z vsakim – brez izjeme) spletli pozitivne vezi, medsebojno zaupanje in spoštovanje, na kar sem resnično ponosna. Brez tega nam verjetno ne bi uspelo, oz. ne vem, ali bi se česa takega sploh upala lotiti.

Predlog je bil tako sprejet, počakati je bilo potrebno le še na odgovor CIOFF-a, ali se lahko prijavimo, ali pa je v igri še kakšna od skupin. Po tihem sem upala, da se za tako dolgo pot ne bo odločil nihče drug in želja se mi je izpolnila.

Otroci so bili navdušeni in začeli smo z intenzivnimi pripravami. Potrebovali smo 40 minut programa v kosu, kar za otroško skupino ni malo. Če predpostaviš, da z »zgodbicami«, kakršne pripravljamo za nastope doma, v tujini nimaš kaj početi, ti je hitro jasno, da potrebuješ popolnoma nov in atraktiven program. Pred nami je bil tako nov izziv – sestaviti in se naučiti tri nove plesne postavitve v dolžini vsaj 10 minut, ostalo smo pokombinirali s petjem – hvala bogu, da imam Pijo in znotraj skupine odlične pevce.

Otroci si začuda niso preveč belili glave z novim programom, očitno so bili mnenja, da bo tako ali tako šlo (kot so bili do sedaj vajeni) in so se povsem prepustili. Živčki so bolj delali meni, ker časa ni bilo prav veliko, poleg tega so bile vmes težko pričakovane počitnice in dopusti. Da bo na koncu vse pripravljeno, kot mora biti, smo vedeli vsi, a pripravljalnemu adrenalinu pač ne uideš.

Končno je napočil čas slovesa – poljubčki, solze, objemi, … in neskončno pričakovanje. Avtobus je odpeljal in dogodivščina se je začela. Sprva smo bili vsak pri svojih mislih, potem pa je zavladala sproščenost, dobra volja in smeh. Vožnja izpred petnajst let se je ponovila. Otroci so pot prestali brez težav in brez pritoževanja. Prvi dosežek. Sprva smo sicer na polovici poti načrtovali daljši postanek za kosilo in kakšen ogled, a to žal ni bilo izvedljivo, saj sta šoferja vožnjo morala končati v 21 urah. No ja, tudi ob sendvičih, sladkarijah in čipsu se da preživeti dan, sicer ni najbolj zdravo, da bi delali dramo, pa tudi ni potrebe. S seboj smo imeli tudi goro kruha in paštete, ki ju je ena od članic pridobila od sponzorjev. Na prvem postanku smo jo vsi veselo mazali, na zadnjem pa besede pašteta ni bilo več priporočljivo omenjati. Otroci si bodo verjetno zapomnili tudi postanek v neposredni bližini Mc Donaldsa, kjer so se že v avtobusu vsem cedile sline, a potrebno je bilo pojesti kruh in pašteto, ker hrane pa res ne bomo metali stran. Prvi minus zame. Slo je bilo v dobro skupine in spoštovanja do hrane potrebno zatreti. Sledil je prvi odkup s čokolado, ki smo je tudi imeli na kilograme (sponzor Žito Gorenjka), vendar le za pokušino, saj smo vrečke za bruhanje želeli prihraniti za druge potnike.

Pot smo nadaljevali v veselem vzdušju. Utrujeni od presedanja po avtobusu smo nekako zaspali, kar ni bilo ravno lahko, ko pa nam je to vendarle uspelo, smo se pripeljali na madžarsko-ukrajinsko mejo, kjer smo morali izstopiti iz avtobusa, kjer so »prijazni« cariniki vsakemu posebej pregledali potni list in si za nas vzeli polni dve uri časa. No ja, za nagrado smo v potne liste dobili vsaj štampiljko. Naši mehurji so bili že na meji možnega raztezanja, zato je bil naslednji postanek takoj za prvim ovinkom.

Po neprespani noči smo pot nadaljevali po Ukrajini, kjer je prijatelj Garmin preizkušal meje naše, predvsem pa šoferjeve, potrpežljivosti. Usmeril nas je na cesto, ki bi ji lahko rekli »sama jama«. Na cesti so zevale več kot deset centimetrov globoke luknje v premeru cca 1 metra ali več. Tako smo vijugali po cesti kot najboljši slalomisti, večkrat pa se je bilo potrebno sredi ceste ustaviti, pregledati teren in avtobus varno spraviti čez luknje. Zaviti levo ali desno, je bilo vprašanje polnih 25 kilometrov. Kapo dol šoferjema. Smo si pa lahko dodobra ogledali ukrajinsko predmestje – njive in travniki, skromne hišice, domače živali, branjevke, ki ob cesti prodajajo svoje pridelke, glavno dvopasovno cesto prečka vse možno – pešci, kolesarji, živali, najbolj atraktivni pa so avtomobili, kakršne smo pri nas vozili pred približno petdesetimi leti. Prava paša za oči.

Končno mesto. Po glavah nam je rojilo vprašanje, kako bomo nastanjeni, a ga je nekako vsak obdržal zase. Bili smo pripravljeni na vse. Vedeli smo, da bo hotel, vendar to še nič ne pomeni. Na cilju pa presenečenje – nameščeni smo bili v hotel, za katerega bi lahko rekli, da je za ukrajinske razmere pravi luksuz – sobe so bile prostorne, s predsobo in lastno kopalnico, čistoča ni bila vprašljiva, brisače so bile najbrž direktno iz trgovine. Lahko smo si oddahnili. Vprašanje je bilo še, kakšna bo hrana. Tudi tokrat je sledilo presenečenje. Gostitelji so se vse dni trudili kuhati po zahodnoevropskih okusih, kar si lahko štejemo v veliko čast. Hrana je bila okusna, lačni so bili samo najbolj izbirčni. Res da je bil včasih že za zajtrk riž ali juha, a to je pač stvar navade. Lahko bi rekla, da so se trudili po svojih najboljših močeh. No, nastanitve in hrane nisem mogla primerjati s tistim izpred petnajstih let, kar je bila zelo pozitivna sprememba, kljub temu da nisem izbirčna in navajena na sterilnost.

Prvi dan smo pričeli z ogledom zgodovinsko-kulturnega rezervata in gradu Dubno. Za starejše dokaj zanimiva zadeva, če le ne bi vodička vse razlagala do najmanjših podrobnosti, ki so jim nekateri zaradi pomanjkanja znanja o ukrajinski zgodovini težko sledili. Mlajšim je bilo malo dolgčas, a so se zamotili po svoje in upali, da bo čim prej konec, saj s(m)o bili utrujeni od poti in bi se nam čisto iskreno prvih nekaj ur vsem bolj prilegel počitek. Zvečer nas je namreč čakal celovečerni koncert, na katerega se je bilo potrebno dobro pripraviti. Koncert je bil na Trgu neodvisnosti, na velikem odru, ki je omogočal kakovosten nastop. Imeli smo tudi to srečo, da smo večino programa v popoldanskih urah lahko prej na odru preizkusili, saj se popoldan na njem še nič ni dogajalo. Toda že takoj na generalki so se pojavile prve težave. Razneslo nam je kontrabas – kobilica, strune, vse je šlo rakom žvižgat. Očitno se je preveč pretresel, ko smo vozili po tistih velikih luknjah. Kaj pa zdaj? Kobilico in tri strune smo uspeli namestiti na svoje mesto, ena od strun pa je počila. Nikakor je nismo mogli usposobiti, kupiti nove pa nismo imeli nikjer. Novo struno bi morali naročiti iz Kijeva, vendar bi bilo, preden bi jo dobili, že konec festivala. Druga možnost je bila še, da bi si bas sposodili v glasbeni šoli, a je bila žal zaprta. Ko ima hudič mlade, jih ima res veliko. A nismo se dali. Naš basist je bas vzel v roke in celoten program odigral na tri strune. Trikrat hura za našega Marijana. Nastop je uspel, kot smo želeli. Občinstvo je bilo navdušeno in led je bil prebit.

Naslednji dan smo se po zajtrku odpeljali v 50 kilometrov oddaljeno mesto Rivne. Pred nastopom smo imeli čas za krajši ogled mesta. Zavili smo na tržnico in se prepustili njenemu utripu, saj je kar ni bilo konca. Kasneje smo imeli nastop na prireditvi ob praznovanju dneva neodvisnosti, kar je za Ukrajino velik praznik. Čutiti je bilo neizmerno narodno zavest, ponos, pripadnost in spoštovanje do države do take mere, da je v to potegnilo tudi nas. Vsak posameznik je nastopil z žarom v očeh in prireditev je bila polna emocij. Celoten program je bil izveden na visoki ravni in nastopiti na taki prireditvi, je bilo čudovito. Prestižna dvorana, nabito polna s pomembnimi gosti, je na nas naredila poseben vtis.

Nastopali smo v rivenskem gledališču, v isti dvorani kot pred petnajstimi leti, kar je v meni zopet vzbudilo nostalgijo. Spomnila sem se, kako sva s tedanjim predsednikom društva celo večnost stala na odru ob zaključni, sicer čudoviti slovesnosti, kjer sva od dolgotrajnega držanja table in zastave visoko v zrak komaj še čutila prste, ostali pa so od dolge prireditve utrujeni že na pol spali za odrom.

Za nami je bil še en uspešen nastop in končno nas je čakalo tudi malo sprostitve. Popoldan smo se vozili z zmajskimi čolni po reki Ikva. Otroci so v vožnji uživali, deležni pa smo je bili tudi odrasli. Ne vem, ali so se bolj vživeli otroci ali mi, vem pa, da se je v nas odraslih prebudila otroška razposajenost.

Večer je bil namenjen predstavitvi vseh sodelujočih skupin. Nastopali ta večer nismo, smo si pa ogledali nastope nekaj ukrajinskih skupin in skupine iz Poljske. Enega od naših članov je doletela čast, da je sodeloval pri dvigu festivalske zastave.

Za nami je bil še en uspešen dan, že zjutraj pa smo se odpravili novim dogodivščinam naproti. Odpeljali smo se v bližnje mesto, kjer smo imeli nastop v tamkajšnjem Kulturnem domu. Vožnja je bila izredno atraktivna. Peljali smo se namreč z ukrajinskim avtobusom, ki na prvi pogled izgleda kot iz dobe Kremenčkovih. Spraševali smo se, če bo sploh zdržal do cilja. V majhen, star, zarjavet avtobus so stlačili celotno našo skupino in še eno od domačih skupin. Kam bomo dali bas, ni vedel nihče. Na koncu smo se stisnili kot sardine v konzervi in bas uspeli spraviti na avtobus. Dihali smo bolj na škrge ob naravni klimi (beri odprtem strešnem oknu) in hrepeneli po našem udobnem avtobusu.

Varno smo prispeli na cilj, kjer nas je čakal nov šok. Načrtovano je bilo, da bomo imeli 40-minutni program, a ko sem videla oder, na katerem je bilo prostora za največ pet parov, sem bila v zelo nerodni situaciji. Nastop naj bi imeli čez približno 15 minut, jaz pa sem morala v tem času tri postavitve prilagoditi na 5 parov. Celoten program smo imeli pripravljen z osmimi pari, kjer je vsak imel svojo vlogo, svojo pozicijo, kjer je bil vsak par pomemben za izvedbo določenih variant, prehodov ipd. Kako naj sedaj v tako kratkem času vse postavim na novo, da bo funkcioniralo? Kdo bo plesal in kdo ne? Otroci so takoj videli, da je stvar resna in mi skušali pomagati. Začeli smo reševati zadevo. In ko smo bili približno na polovici, pride vodička in nam sporoči, da želijo le 15-minutni program in da bomo čez deset minut na vrsti. Resno? V meni je kar vrelo. Se res lahko obnašajo tako neodgovorno? Sploh vejo, kaj za skupino to pomeni? Včasih sem res malo čarovnica, a v desetih minutah skrajšati program na 15 minut s polovico parov ni ravno enostavno. Ali pa sem jaz nefleksibilna? Rekla sem si:« Saša, tole boš rešila v dobro otrok in publike, ki si zasluži kakovosten nastop.« Dala sem vse od sebe in nekako mi je uspelo. Odplesali smo del postavitve, ki je bil izvedljiv z manj pari, preostalo pa pokombinirali s petjem. Publika je bila navdušena in nagradili so nas z bučnim aplavzom. Kamen se mi je odvalil od srca, otrokom pa tudi. Še dobro, da so navajeni vsega hudega in jih takšne stvari ne vržejo iz tira. Ko sem že mislila, da smo stvar super rešili, se prikaže ena od organizatork in nam očita, da je bilo programa le za 12 minut namesto za 15. Najraje bi ji pregriznila vrat. Še dobro, da ne znam ukrajinsko, ker bi se takrat verjetno težko zadržala. Naše nezadovoljstvo je potem Pija posredovala vodički, ki ji je bilo ravno tako hudo, da se je to zgodilo, a ona na to žal ni imela vpliva, je pa informacije predala naprej. Sama ni vedela, kako naj se nam opraviči, kljub temu da ni bila popolnoma nič kriva.

Po nastopu smo morali počakati na slavni avtobus, da nas odpelje nazaj do hotela. Čas smo izkoristili za potrebe na stranišču in glej ga zlomka – WC na štrbunk. Iti ali ne iti, to je zdaj vprašanje. In če že, kako to izvesti v kostumu? Naprej ne bom razlagala, a nekaterim, pri katerih je bila sila, je očitno uspelo. Čestitke za pogum!

Končno je prišel avtobus in situacija sardin v konzervi se je ponovila. Sledilo je kosilo in kratek počitek, potem pa se je bilo potrebno pripraviti na povorko. Ta je bila zelo slavnostna. Hodili smo spredaj, takoj za pihalnim orkestrom. Naš Vid je imel to čast, da je na samem čelu povorke za policijskim vozilom nosil evropsko zastavo. Še danes vidim njegov ponosni obraz. Nejc pa je prisostvoval pri nošenju ukrajinske zastave. Za fanta je bil to res poseben občutek, ki jima bo zagotovo ostal v lepem spominu.

Po napornem dnevu so na Trgu neodvisnosti organizirali disko. Nekateri so se ga sicer udeležili, nekateri pa so si raje privoščili počitek v hotelskih sobah.

Naslednje jutro nas je prebudila harmonika ob ritmični spremljavi glasnih ropotal. Vodje, godci in ostali spremljevalci – za spremembo to ni bilo moje maslo – so očitno zelo dobro spali in nam pripravili budnico za dobro jutro. Čisto vsi smo morali na hodnik. Pogled na obraze otrok je bil neprecenljiv. Pričakovali smo, da bodo to vzeli kot zabavno popestritev festivala, pa ni bilo ravno tako. Zaspanost, jeza, ogorčenost in besede: »Ja, kaj nam je pa tega treba! Pa še celo uro bi lahko spali.«, so bile odraz večine. Upss. Tole pa ni šlo po pričakovanjih. Mrki pogledi so nas spremljali še nekaj časa. Napočil je čas za kratko pridigo in pojasnitev, da takšne in podobne vragolije na festivalih skoraj nikoli ne manjkajo in je njihov namen izključno zabavne narave, saj je bil naš edini cilj dobro počutje vseh in posledično uspešni nastopi.

Otroci so razumeli, da je bilo vse skupaj dobronamerno in počasi so si, eni prej, drugi kasneje, nadeli nasmeške na obraz. Slabe volje skoraj ni bilo več. Pred nami je bil tekmovalni nastop pred štiričlansko strokovno žirijo, katerega so tudi otroci želeli izpeljati po svojih najboljših močeh. Vanje nisem dvomila, a to, kar so pokazali na odru, me je pripeljalo do solz. Nastop je bil tako rekoč popoln. Spet so pokazali, da znajo stopiti skupaj. Solze sreče, objemi in neizmerno veselje ob tako uspešnem nastopu so preplavili vse. Priznanje za izvrstno predstavljen program pa je bila češnja na vrhu torte. Bi si sploh lahko želeli več?

Po programu je bil to zadnji festivalski nastop, česar so bili otroci veseli, saj so bili ostali dnevi zelo naporni. Končno malo počitka. Sledilo je še srečanje vseh vodij z organizatorji festivala, županom in ostalimi veljaki, ki sva se ga udeležili s Pijo. Bolj kot o samem festivalu je bilo govora o praznovanju ukrajinske neodvisnosti, zaradi česar je bil festival potisnjen kar malo ob rob. Ker je govor imel vsak vodja skupine, ki so mu potem vsi veselo nazdravili – vodka je tekla v potokih, cedilo pa se je tudi okusno domače vino, kar za Ukrajino ni nič neobičajnega, sva bili s Pijo že malo v rožicah, saj kot gost ni ravno vljudno zavrniti vsakega kozarčka. Imela sem že rahlo mokre oči, ko me je streznila informacija, da bomo imeli čez dobro uro še en nastop. Kar odneslo me je od mize, saj je bilo informacijo potrebno čim prej posredovati otrokom. Sprva so mislili, da se hecam, potem pa hitro sprevideli, da mislim resno. Čez pol ure so morali biti tipi top v kostumih, dekleta pa so si že skoraj vsa podrla frizure. Zavladala je kratka panika, a na koncu smo bili vsi pravočasno na svojem mestu – seveda z nasmeški na obrazu, saj nas po organizaciji, kakršne smo bili vajeni – program se je spreminjal iz ure v uro – ničesar več ni moglo presenetiti. Otroci sploh niso več spraševali, kaj sledi in kdaj, saj smo vsi vedeli, da bo kljub zagotovilom na koncu drugače in smo se na to odzivali le še z nasmehom, naš moto pa je bil PUSTIMO SE PRESENETITI.

Ker je bilo popoldne v znamenju dežja, nastop pa nas je čakal na Trgu neodvisnosti, kjer je bil oder popolnoma razmočen, smo nastopili kar pod odrom, saj smo želeli zaščititi naše kostume in jih ne izpostavljati neljubim razmeram. Kljub temu da smo se za to opcijo odločili samo mi in so nam obiskovalci morali narediti prostor, kjer smo se svoj program trudili odplesati okoli večjih luž, smo bili deležni velikega aplavza.

Zadnji dan so nas presenetili otroci. Za dobro jutro so nam želeli zaplesati Račke, a so bila naša vrata žal zaklenjena, zato so se znašli drugače. Na vratih nas je čakal srček z napisom najboljše vodje in godci in zakaj to smo, okrog pa njihovi podpisi in polno balonov. Lepšega jutra si res ne bi mogli zaželeti.

Danes nas je čakala ekskurzija v utrdbo Tarakaniv, a je zaradi slabega vremena odpadla, zato smo imeli nekaj več prostega časa. To nas ni motilo, saj je bilo potrebno zapraviti še vse preostale grivne (ukrajinska valuta), ki jih tekom festivala ni bilo časa zapraviti. Ker so cene v Ukrajini smešno nizke, smo trgovinice s spominki in sladkimi darilci skoraj izropali. Prodajalkam so oči kar žarele, ko smo naredili toliko prometa. V Ukrajini je turizem slabo razvit, socialni položaj pa bistveno slabši kot v Sloveniji. Minimalna plača v Ukrajini znaša 150,00 evrov, povprečna pa približno 300,00, kar je za nas težko predstavljivo. Začudenje smo doživeli tudi v menjalnici, kjer smo želeli v ukrajinske grivne zamenjati 300,00 evrov (skupen znesek vseh otrok). Gospa za menjalnim pultom kar ni mogla verjeti, kakšno vsoto denarja želimo zamenjati. K sreči je v blagajni imela dovolj gotovine.

Kljub vsemu smo tudi zadnji dan imeli nastop – sicer nepričakovano, ampak zakaj pa ne? Bog ve, kdaj nas bodo lahko spet videli. Po večerji je napočil čas za odhod. Poslovili smo se od prijazne vodičke, ki je za nami potočila nekaj solz, saj smo se v vseh dneh, ko je bila z nami, kar navezali eden na drugega. Pred nami je bila še celodnevna pot domov, ki smo jo preživeli v sproščenem vzdušju z mislimi na naše najbližje. Luknjasti cesti smo se tokrat na široko izognili. Seveda smo se tudi nazaj grede zadržali na ukrajinsko-madžarski meji, kjer so nas sredi noči prebudili cariniki. Tokrat so se odločili, da si za vsakega od nas vzamejo še malo več časa. Izprazniti smo morali cel prtljažni prostor avtobusa in vsak s svojim kovčkom prečkati carino. Seveda so nam kovčke prej pregledali, a k sreči niso komplicirali, če je imel kdo kakšen »priboljšek« namenjen svojim domačim, preveč. Za hip sem se počutila kot kriminalec, ki »šverca« prepovedano blago in otroke. No, k sreči nam je vse skupaj vzelo le uro in pol časa, saj na meji ni bilo gneče, pot pa nadaljevali s še eno izkušnjo več.

Ker smo želeli priti čim prej domov, hkrati pa zaradi 21-urnega delovnika šoferjev tudi morali, je na postankih spet prišla prav naša pašteta. Res je, še vedno je ni zmanjkalo. Hvala Niki za takšno izobilje. Ne bomo je pozabili.

In kot smo s toplimi objemi in kakšno solzico v očeh krenili na pot, smo to doživeli tudi ob prihodu domov. Starši so nas pričakali s transparentom: Karavančki, dobrodošli doma - ponosni Tržičani, kar je bil resnično lep sprejem.

Imeli smo se odlično. S tako skupino bi lahko odšla tudi na konec sveta. Sedaj pa na lov za novim doživetjem in novim zmagam naproti.

Avtorica: Saša Meglič